“Kaj me briga, če me bo pobralo prej. Živel bom, užival tako kot me je volja in toliko kot bo zneslo. Če me bo pobralo jutri, me pač bo. Enkrat bomo šli vsi.”
Ko sem še bila strastna kadilka, sem tudi sama tako razmišljala. Naši možgani vedno najdejo 100 in en izgovor, zakaj nam nečesa ni treba narediti oz. zakaj bi moral vložiti nekaj truda za nekaj, kar je bolje za nas. “Pa saj dobijo raka tudi tisti, ki nikoli niso kadili” ali pa “moj nono je celo življenje kadil filter 57, umrl pa pri 90-tih” ipd. Zakaj bi se potem jaz sekirala?
Enako sem razmišljala glede alkohola, sladkarij, pic, sendvičev in drugih neumnosti, ki jih tlačimo vase.
Potem pa so prišli otroci in z njimi tudi odgovornost. Iz vseh strani slišiš: “BODI ZGLED”, povsod prebereš “BODI ZGLED” ali “VZGAJAJ Z ZGLEDOM” … in počasi ti začne ropotati po vesti, vedno močneje in vedno pogosteje. Začneš se spraševati: Kakšen zgled sem jaz otrokom? Kaj jim želim, da poberejo od mene? Kaj jih želim naučiti? Kaj vidijo, ko me pogledajo?
In takrat se je v meni nekaj spremenilo. Začela sem razmišljati, da nimam pravice zavestno škodovati sebi, kajti s tem avtomatično prenašam škodljivo sporočilo svojim otrokom in jim indirektno škodujem.
Spoznala sem, da nimam pravice misliti nase, samo nase, ker ko sem se odločila za otroke, sem s tem prevzela tudi velikansko odgovornost. In spoznala sem, da poanta vzgoje niso na stotine prebranih knjig, posveti s strokovnjaki, ampak delo na sebi in zgolj na sebi. Tako enostavno je to. Vzgoji sebe najbolje kot zmoreš in to je najboljše sporočilo otrokom in najboljša popotnica za njihovo življenje.
Zato sem prenehala kaditi, zato sem začela zavestno paziti na vse, kar počnem s svojim telesom. Ni mi vseeno, kakšna sporočila dobivajo moji otroci z mojim zgledom. Še vedno sem jaz, še vedno imam rada užitke, ne odpovedujem se ničemur … saj imam ogromen ZAKAJ in vsak dan, ki mi ga uspe speljati tako kot sem si začrtala, je ena zmaga več v mojem življenju.
Spremljaj me na fb: Matrisha.izola
[sibwp_form id=6]
